Katedrala Marijinega vnebovzetja v Santanderju

Višina, na kateri stoji katedralna cerkev v Santanderju, je zadnji ostanek starodavnega hriba Somorrostro, ki so ga Rimljani izbrali za prvotno oskrbo sedanjega mesta. Njegovi izjemni strateški pogoji, saj je bil takrat nasip skoraj v celoti obdan z morjem, s katerega je bilo mogoče opazovati celoten zaliv, so določali kontinuiteto človeške prisotnosti v tej enklavi v vseh srednjeveških stoletjih. Podelitev jurisdikcije Santanderju leta 1187 pod okriljem opata njegove cerkve je spodbudila pomemben gospodarski razvoj, ki je omogočil gradnjo sedanje katedrale in mestnega gradu na njegovem zahodnem obrobju, utrditev območja, ki se je pozneje imenovalo Puebla Vieja, ter gradnjo novega obzidja za obrambo celotnega prebivalstva in njegovega dejavnega pristanišča.