Prvo jedro gradu je megalitska zgradba, katere ostanki so vidni ob vznožju lombardskega donžona. Utrdbeni kompleks se je razvil v drugi polovici 10. stoletja; lombardski grof Paldefredo in njegovi nasledniki so utrdbo okrepili s postavitvijo štirikotne ograje z vsaj dvema stolpoma. Ob prihodu Normanov so grad in vasico močno poškodovali vojaki kralja Rogerja II. iz Altaville.
V obdobju Angevinov so zgradili jarek in tri velike okrogle stolpe s prisekanim stožčastim podstavkom. Leta 1443 je grad skupaj z Aragonci prešel v last družine Pandone. Grof Francesco je naročil razširitev jarka in gradnjo obzidnega barbakana, medtem ko je Enrico v začetku 16. stoletja zgradbo preuredil v rezidenco in dal zgraditi ložo, vrt in pomembno slikarsko dekoracijo (1522-1527), ki je prikazovala najboljše konje iz njegove slavne črede.
Po Henrikovi obglavitvi zaradi izdaje Karla V. je grad prešel v last drugih družin, med njimi tudi Lannoyev, ki so še dodatno spremenili arhitekturo in okrasje ter poudarili stanovanjski značaj gradu.