Tradicija jagenjčka (Abbacchio) sega v čas starih Rimljanov, Juvenal je zapisal: "najnežnejši v čredi, devica trave, bolj polna mleka kot krvi". Že v 15. stoletju je bil Campo Vaccino kraj, kjer so se odvijale tržnice za abakije, jagnjeta, kastrate in ovce. V obdobju med veliko nočjo in junijem se je poraba Abbacchi (starih največ 6 mesecev) še povečala. Na rimskem podeželju so se pastirji ob zakolu in striženju (carosa) pogostili s "pagliatella", tj. najdebelejšim mesom iz črevesja abbacchio, ki so ga kuhali na oglju, in pezzata ali sponsata, tj. na koščke narezanim ovčjim mesom. Abbacchio je izraz, ki se v Rimu uporablja za mlado jagnje, ki sesa, rojeno in vzgojeno v poldivjini, in je lahko pasme Sarda, Comisana, Sopravissana, Massese ali Merinizzata Italiana.
Jagnjeta rastejo na naravnih pašnikih ali na travnikih, ki jih obdeluje pastir sam.
Meso "Abbacchio Romano" je svetlo rožnate barve in ima belo maščobno prevleko, tekstura je nežna, konsistenca čvrsta in rahlo marmorirana z maščobo. Za Abbacchio je značilen nežen okus z značilno aromo mladega, svežega mesa.